Vkorakati v Santiago de Compostela je posebna izkušnja. Objemi in stiski rok s soromarji podarjajo nepopisno energijo, ki se spaja in širi in napolnjuje in dopolnjuje. Ljudje, s katerimi si plezal čez hribovja, si delil hrano in vodo, misli in skrbi… Iskreno hvaležen si zanje, da so bili in so tukaj s tabo. In na cilju jokaš od utrujenosti in sreče, ker je uspelo. Tebi in meni.
Prihod v Santiago je zaključek poti na katero si lahko upravičeno ponosen, a je hkrati tudi skušnjava, da bi ostal, odlikoval prehojeno pot in si nadejal občudovanja. Je nagrada in je preizkušnja. Je izziv.
Po dnevu premora se najina pot nadaljuje proti zahodni obali od koder bova počasi nadaljevali v smeri Portugalske. Hoja je postala prijetna rutina. Pripoved o preostanku poti na Portugalsko naj ostane za naju. Vsi, ki bi radi slišali več o Severni poti v Santiago pa ste v soboto, dne 5. novembra 2016, ob 18.00 uri, vabljeni v bivšo knjižnjico Miško Knjižko v Celju (nasproti gledališča). Ob slikah bova strnili zgodbonajinepoti. Saj kot še vedno verjamem je poti v Santiago ravno toliko kot je na svetu ljudi.
Pot v Santiago se odvija v nešteto jezikih. Vsak peregrino govori vsaj malo tistega kar zna v tujem jeziku, se zraven še kaj nauči in se približa drugemu. Francozi govorijo angleško in špansko in nemško, Irci špansko in Italijani slovensko, Korejci nemško… Ljudje na poti v Santiago, res jih mam rada! Ker so prijetni, taki topli ljudje.
Na prvi polovici poti so me peregrinoti spraševali “Que tal?” pa sem jim odvrnila “So far so good”. In res je ‘good’ glede na vse prehojene kilometre in pripetljaje. Bi rekla, da celo več kot ‘good’. Good enough, da sva kljub nevihtam in burji vztrajno hodili najine 25+tke, sprobali vso opremo in dobili prvi vtis o poti (ne pa tudi žulja). Naučila sem se, da se stranišču v Baskiji reče ‘komunak’ in da če želiš na Caminu dobro pridet skoz, moraš hodit za Nemci, ki imajo kvadratišpraktiš vodnik z natančnimi opisi poti (opis v moji knjigi: at some point intuitively turn from the main road in the direction of the coast… Po nemško: pri tretji skali po 300m vzemi zavoj rahlo na desno, nadaljuj ob pastirski ograji 1,25 km pri zadnjem stebru zavij ostro levo proti ogradi s tremi osli.. itd). Njihovi knjigi rečemo The Yellow Bible of Jacobsweg. Včasih pride prav, ker to je v končni fazi le Camino del Norte.
Danes mineva 3 tedne odkar sva odšli iz Slovenije. Priznam, običajni dnevi so tako zelo preprosti, da se popoldne včasih ne morem spomniti kraja od koder sem zjutraj začela pot. So bili razgledi na morje tak lepi, da slikam na telefonu se vedno ne verjamem da so moje in prave. Druge (manj vesele) dni pa sem med hojo v mislih čakala in delala. Čakala, da bo sončno vreme, da me ne bodo več bolele pete, delala plan B če me slučajno bodo, čakala mesto, da kupim nove čevlje, da nehajo napadati bedbugsi, delala plan kako in kje in kdaj bom na 60’C dezinfecirala vseh 8 kg svojega nahrbtnika skupaj s spalno vrečo in dežnim plaščem?, plan C Č D Ž, če to slučajno ne bo delovalo….
Kdor čaka dočaka pravijo, saj sva med “čakanjem” prišli čez polovico poti in včeraj prispeli v Oviedo. Pot po Camino del Norte je vodila desno, najina pot pa je zavila levo od koder vam pišem iz Izhodišča za Camino Primitivo. V mislih več ne čakam, ker zdaj vem da je to že to. To je življenje, ki prinese in odnese. Camino Primitivo je tu, da mi pokaže spet kaj lepega in naloži na ramena se kakšno poleno za v shrambo pripovedk na stara leta. Vamos a ver. Vse bo très bon. Sam da ne bi blo stenic, kurbarija.
Dolga leta sem verjela, da se na Jakobovo pot v Španiji ljudje odpravijo takrat, ko začutijo, da je prišel pravi trenutek… Ko so pripravljeni. Želja, da bi postala ena tistih, ki so prehodili El Camino de Santiago je tlela, dokler me ni dohitel čas, ko se je bilo treba odločiti zares – zdaj ali morda nikoli. Trenutek odhoda se približuje hitreje kot si uspem zavezati vezalke in daje me občutek, da sem se prenaglila. Ne zdi se mi več pravi čas za odpravo na 800km+ dolgo pešpot. Veliko raje bi planinarila po Julijcih, se učila joge v samostanu v Indiji, prostovoljila v puščavi sredi Afrike ali pa si doma postavila svoj prvi zelenjavni vrt. Me razumete, kajne? Takšni smo ljudje in potem rado ostane pri “nikoli”.
Na googlu obstaja nemalo zemljevidov za Jakobove poti, ki so markirane z rumenimi puščicami in školjkami ter prepredajo celotno Evropo (tudi Slovenijo). Za standardne veljajo tiste v dolžini med 100-900km in se v večini začnejo v Franciji, Španiji ali na Portugalskem ter se stekajo v Santiago de Compostela, potem pa še naprej do Finisterre. A bolj kot premišljujem, bolj se mi zdi, da je poti v Santiago ravno toliko kot je na svetu ljudi. Ena ni enaka drugi kot romar ni enak romarju. Vsak ima poleg nahrbtnika s sabo še misli, sanje, svoje skrbi… ki jih nosi s sabo na poti.
Motila sem se, ko sem mislila, da začutimo pravi čas za pot v Santiago. Vsak čas je pravi čas. Motila sem se, ko sem mislila, da je to pot za izbrance. V resnici smo z rojstvom bili na pot povabljeni vsi, tudi ti. Ljudje namreč od malega pešačimo vsak svoj Camino – med službo in domom, družino in prijatelji in še do soseda v spodnjem nadstropju. Bežimo na avtobus in letimo na vlak za Ljubljano. Camino iz faksa, Camino iz fešte, čez Tivoli in v Šiško. Camino, če si osamljen, sam, v dvoje in troje. Enkrat zravnani Camino po stezi tišine, drugič ornk Camino, da te do vsega mine.
Pot v Santiago je zame en globok vdih in izdih. Je Camino, ki bo prinesel žulje in bolečino in še preden se bo zacelilo, bo že tudi minilo.
It’s time to say a big THANK YOU to everyone who were my everyday life for the last 6 months. It feels like a long period, right? I almostbecame Dutch 🙂 Being back home vanished memories of my Dutch life away in only a few days. Don’t worry girls, I won’t forget you! It’s true, I got back to my “Slovenian alter ego”, but you are still welcome to visit me in our little country. I love you, I miss you and I appreciate time we have spent together. I was glad to be a part of your academical journey! We are all starting a different period of life now. My only wish for you in this crazy World is: “please, stay safe”.
Ko pogledam nazaj v januar sem vesela, da je julij. Sem ga le dočakala, bi rekla. Niti najmanj ni bilo slabo na Nizozemskem, ne. Je pa to bila zame ena najbolj izčrpavajočih izkušenj v tujini doslej. Študij in nova prijateljstva sta od mene zahtevala vso energijo in pozornost. Totalno več, kot temu svoje pozornosti namenjam doma. Verjetno bo od zdaj naprej temu drugače.
Zadnji teden sem bolj kot ne preživela v Amsterdamu. Vsak dan sem se s sošolkami hajkala okoli, hodila po novih ulicah… Ležala na travi, se grela na soncu (končno), hodila bosa (po mestu, mestnih parkih in muzejih), se veselila, jokala in smejala. V srce sem vzela vse, kar mi študij in vreme nista dopuščala februarja in marca. Nagledala in nahodila sem se Nizozemske (in Nizozemcev), jo še bolj spoznala, posvojila in je malo prinesla s sabo domov.
Naj se imajo lepo še naprej tile Nizozemci, v svojem okvirju organiziranosti in predvidljivosti. Jaz pa bom zdaj spet na dolgih kavicah na soncu “po žausk” jamrala nad domačimi birokratskimi protokoli, čakanjem pred vrati in javnimi prevozi, si dovolila akademskih 10 min in šla na kosilo na študentski bon. Tak je. Še vedno 🙂
Danes moram nujno napisat nekaj o juhi, vsaj dokler mi še smrdi po stanovanju…
Namreč že dva tedna se mi lušta juhe. Tako zelo se mi je lušta, da sem se naglas poigravala z besedno zvezo “Nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha” in jo prevajala v “Nobena skuha se ne poje tako vroča kot juha” ali pa “Brez muje se niti juhe ne skuje”. Hja, no slovenščine mi že malo manjka, priznam!
Šla sem torej v Albert Hein (pri nas Mercator), kupila cvetačo, brokoli, korenje in čebulo in danes srečno zrezala vse v lonec. Potem pa še začimbe. Saj veste.. paprika in poper in lovor in si parajt za kosilo. Začneš jesti in se skoraj razjočeš od pekočine, dobiš vročino in jezik moliš na zrak. Kaj je narobe? Zamešal si sladko papriko s čilijem, še podmet si naredil iz čilija… Bravo Tina!
Tvojega veselja še ni konec. Imaš energijo, ker je zunaj sonce, ker je končno poletje in ker že pogrešaš to prekleto juho. Spereš vso zelenjavo do belega. Postaviš na plato, zaliješ še enkrat, skuhaš, začiniš in dvakrat preveriš, zavreš, si končno narediš en lonček, odstaviš in greš nazaj v svojo sobo. Ješ in pišeš domače naloge. Cimri so glasni in počasi začne se dišat iz kuhne po njihovi hrani. Ampak imaš svojo juho in še cel lonec jo je v kuhinji. Potem počasi začne smrdet. “Joj, kulturne razlike…”, si rečeš. Nekateri imajo pač radi zažgano? Odpreš okno.
Potem končno nekdo potrka na tvoja vrata. Pravijo, da ti kuriš in smradiš, da si vse zažgal in zakaj hudiča si prevrevaš juho že pol ure? Smrdi. Ugotoviš, da tista druga hladna plata ni bila hladna, ampak je bila uštekana na največ. Zliješ v školjko. Dno je črno, vse se lepi na dno posode. Adijo cvetača, danes sva se imeli lepo. Hitro na kolo in v mesto po večerjo. No, zdaj pa še dežuje.
“Nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha, sam odstavit jo moreš.”
Najina kolesarska avantura pa se ni koncala v odštekanem Rotterdamu! Z Nino sva pot nadaljevali v Delft (20 km), kjer je mene na rit vrgel njihov science park, ki je skoraj bolj hud od našega v Utrechtu! Je tak taprav…, da se ti lusta se bolj študirat in se vec raziskovat. Den Haag (20 km) je bil sončen in dovolj fajn, da bi na njihovi plazi se z veseljem ostala kak dan. Da ne omenjam, da imajo China town kjer lahko kupiš bubbletea!! Vseeno sva v torek -za voljo časovne stiske-nadaljevali pot, malo goljufali in se na sever peljali z vlakom. V Den Helderju sva njihov foodmarket najprej “izropali” posušenega sadja in zelenjave, potem pa šli na trajekt za največji nizozemski otok – Texel.
Palace of justice, Den HaagTrain to Den HelderFerry transferPravijo, da ima vsak otok sebi lastno atmosfero. No, Texel sva prekolesarili po dolgem in širokem (20km) in zdi se mi, da je otok raj za old school mornarje. Male hiške v katerih živijo, se vztrajno upirajo dežju in vetru, ki ju nosijo oblaki iz morja. Za Texel res ni slabega in dobrega vremena, jeslaba in dobra oprema. Kadar dežuje gredo na zvecer na pivo pac v mornarskih škornjih. Logično!
Texel’s haborMoji čevlji so po nekaj dneh kolesa in hoje začeli razpadati na mojih nogah. Jaz bi temu rekla predvsem “dobra oprema”. Čevlji so namreč zdržali vse do zadnje nevihtne noci, ko so mi za waterproof služili cez plastične vrečke obuti zokni in zasalotejpani podplati.
Morje in dez pa nista edina predstavnika otoka. Na njem se pase neprešteto ovc. Res. Ce ne vidis ovc, pac nisi bil na Texelu, sori. Men so bile precej vsec in sem jih po poti redno slikala in snemala. Mislim, da sem jim bla js tut mal vsec, ker so neumorno blejale nazaj.
Vrnili sva se v enem kosu, najini kolesi (najina kolesa???) tudi! Adijo sva si rekli v Amsterdamu, ampak ne za dolgo. Ker je itak ze julij.
Pa se to – tole zadnjo sliko sem posnela v Utrechtu, ko sem že vrnila izposojeno kolo in sem pred zadnjim pohodom do kampusa še v parku na travi glodala solato. Iz izleta sem se vračala v prazno stanovanje. Moji cimri so ze odšli, zato je bil sprehod do doma malce težji in bolj žalosten.
Zahvala za pot in družbo po Nizozemski gre Nini, brez nje nikakor nebi uresničila ideje o potovanju s kolesi.
Hvala pa tudi Clari-ki mi je posodila nekaj opreme za na pot, Didem-ki me je moralno spodbujala pri pripravi opreme in načrtovanju poti ter Arturu, ki mi je ob vrnitvi v Španijo velikodušno podaril nekaj svojih oblek. Moram priznat, njegova zimska pižama se je res izkazala za dobro zaščito pred vetrom na kolesu… Takrat se nisem vedela, da je to pižama.
Z Nino sva začeli svojo kolesarsko turo po Nizozemski. Kje druge se boš pa fijakal okoli po državi z damskim kolesom, če ne na Nizozemskem? V soboto zjutraj sva startali izpred doma v Utrechtu proti Rotterdamu. Prva etapa je imela cca 30 km do Lopika, male vasi kjer sva si privoščili prvi počitek in kavo.
Okoli enih sva nadaljevali, novih 26 km malo deževne poti do Kinderdijka, kjer stojijo slavni slavni mlini na veter! Priznam, sprehod med kanali je bil prijeten in noge so takrat ze bile malo utrujene…
Najin cilj je bil Rotterdam, zato sva nadaljevali! Prekolesarili sva še zadnjih 20 km, se preko kanala peljali s trajektom in ob sedmih zvecer prispeli pred mestno hišo v Rotterdamu. Bili sva malo rotterdamaged, definitivno preutrujeni za fotografiranje. Pripete slike iz mesta so zato posnete danes. Sklenili sva, da je Rotterdam precej futuristično in moderno stičišče Evrope. Navdušil naju je arhitekturno in jazzovsko. Nov markthall v mestu pa je itak nepopisno pisan in ful lep!
markthall Rotterdam Tako. Sedaj pa sva s kolesi prispeli ze v Delft, o katerem vam pisem kdaj drugič. Upam, da ste tut vi vsi fajn. Javite se!! :*
