Lescun-Etsaut-Gabas

Pohod se je začel enako kot vsak drug. Pretežki rukzaki, ne navajena ramena, iskanje sistema kako so si domačini to zamislili (koliko kdaj in kje ponujajo hrano, katere jezike lahko komunicirajo, kje ti dovolijo hoditi, spati, lulati) in prepakiravanje nahrbtnika iz semantičnih (oblačila, higienski pripomočki, ostalo…) v pragmatične kategorije: vse kar rabim zjutraj, da začnem hoditi (smrdljiva oblačila, sončna krema in kapa s šiltom), vse kar rabim popoldne (manj smrdljiva “sveža oblačila”, spalna vreča, Teva čevlji in hidratanta krema za obraz), vse kar rabim na dosegu roke cucelj in flašo za vodo, vodnik, telefon, vse kar rabim mogoče med potjo (filter za vodo in majica za preobleči), vse kar mogoče rabim zvečer (duck tape, volnena kapa in karte za šnops).

Prvi pohodniški dan (Lescun-Etsaut) je bil kratek, sončen in slikovit. Odprli so se nama razgledi na Pireneje, ki so res čudoviti. Kampirali sva v mestnem parku, kjer domačini to dovolijo. Ponoči je po najinem šotoru deževalo, zjutraj malo manj.

Drugi pohodniški dan Etsaut-Gabas sva v prvih 5 urah pohoda sva šli čez izklesano steno za spravilo lesa, lep gozd, prišli v Nacionalni park Pireneji in celo zagledali malo sonca.

Prišli sva do lepega jezera Lac Ayous, kjer se je čisto zaprlo nebo nad nami. V koči sva pojedli omleto in čaj, potem pa, kljub dežju šli s planine v dolino v smeri vasi Gabas. Dež ni popustil in poleg dežja nama je po glavi tolkla še sodra. Peli sva pesmico Ljubim gore, ljubim dež, ljubim točo, ljubim drek kako lepo, kako lepo, kako lepo. Ampak po dveh urah nama to ni več pomagalo. No, pa saj koža je načeloma vodoodporna. Šotor ni, zato danes več ne spiva zunaj ampak pri eni hospitalerki v Gabas, ki je dobro zakurila v bajti. Srečali sva par iz Anglije, ki že tri dni obuja spomine na sladoled iz ljubljanskega Cacaota 😂. No, zdaj sta še nama lušte naredila.