Gabas – … – Gavarnie

Trasa: Gabas – Lac d’Estaing – Refuge du Clot- Refuge de Baysselance – Gavarnie

V Gabas naju je torej sprejela super gostiteljica, ki je znala s pohodniki. Topli radiatorji, časopis za v čevlje in kakavov prah v kuhinji, več ne rabiš. Napoved vremena je bila slaba in se je tudi zares uresničila. Najdaljši, najtežji in najvišji stage GR10 sva prehodili v najslabšem vremenu, kar ga je svet videl. Slik od trenutka, ko sva mislili da je konec, zagledali pa jezik zasnežene zaplate, ki se je rjavo svetila s 27xx metrov visokega gorskega sedla, nimama. Bljak. Se jesti se nama ni ljubilo, ker naju je zeblo.

Spust je bil dolg in mrzel in meglen. Prišli sva v smučarsko središče, kjer je bilo vse zaprto, razen ene gostilne. Gospod in gospa sta nas vse pohodnike sprejela, nahranila, stusirala, oprala, dovolila da kampiramo na travniku ob hiši, midve pa sva se jima zasmilili celo tako, da sta nama pustila spati v gostilni na tleh. Namreč zunaj je se vedno lilo in meglilo.

Prebudili pa sva se v lepo sončno jutro!

Po lepem sončnem vzponu sva hiteli v dolino in vas G… Hiteli, da bi ujeli trgovino, ki je zaprta 12.30-16.00 in tudi zato, ker sva sanjali o zelenjavnem kosilu in pregrevanju na klopci v parku.

Ta večer sva prespali v kampu ob jezeru Estaing. Opazovali sva francosko kolonijo otrok, ki so mrazu navkljub v pozen večer igrali odbojko in se spraševali ali je sploh res tako mrzlo ali pa sva samo midve tako zelo utrujeni?

Prebudili sva se v sončno jutro, spet (!).

Povzpeli sva se čez planine, opazovali čredo planšarskih psov, ki je ukrotila čredo zmedenih ovac. Srečali sva čredo konj in prišli do najlepšega jezera Estaing.

Po malici na koči ob jezeru Estaing sva se spustili v dolino in niti najmanj si nisva mislili, da bova po tako lepem dnevu prišli v oblak megle in nevihtno noč. Gospodar planinske koče nama je povedal, da ima vsaka planinska koča prostor za pohodnike, kjer lahko pustiš svojo kramo, kuhas svojo hrano, zastonj prespis če je vreme slabo. In vreme se je naredilo katastrofalno 😂

Postavili sva šotor, ki je vso noč gorsko neurje preživljal sam, midve pa sva prespali na klopeh te zavetiscne sobe in se smehljali v srcu, ker sva na suhem.

Osamljeni šotor 🙂

Iz oblaka megle sva se po nekaj urah hoje spet dvignili v visoke Pireneje in zagledali modro nebo. Tokrat sva bili bolj preudarni. Že v naprej sva rezervirali prenočišče na koči Baysselance, najvišje ležeči planinski koči v Pirenejih. Dan je bil kratek, mrzel, sončno meglen, ampak se nisva dali. Na koči sva se naigrali kart, naklepetali z nekajdnevnimi pohodniki, naspali pod volnenimi dekami, se malo premrazili in malo pregreli.

Jutranji razgled iz koče Baysselance.

Cel dan sva se spuščali v dolino po slikovitih travnikih in pašnikih. Zaključili sva v vasi Gavarnie. Vsem ljubiteljem hribov od daleč priporočam obisk, če boste kdaj v teh koncih. Že samo za gledat je lepo.

Oprali sva perilo in sebe. Zmagali sva. Za nama je en teden pohoda. Skoraj vse zaloge hrane so pošle, zato vse podrobnosti nadaljevanja pohoda sledijo drug teden.

Najboljša hrana na planinskih kočah: omleta s sirom.

Uganka za Ožbeja: Kaj v hribih leti visoko po zraku in pod sabo vozi mali leseni bivak za utrujene pohodnike?