Trasa: Gavarnie-Luz Sain Saveour-Bareges- Lac d Oredon – Vielle-Aure
Pri spuščanju iz (ali pa že pri vzpenjanju na) Refuge de Bayssellance se je Ani vnela mišica nad kolenom in je postal vsak njen korak malo šepajoč. Kar naenkrat se je najin pohod spremenil v moj solo pohod, Ana pa je postala moja cestna spremljevalka. Najprej sva ji namenili en dan pavze in kratek pohodni dan. Nič ni bilo boljše, zato je sledilo dva dni pavze in spet kratek pohodni dan. Bilo je boljse, ampak ne dovolj boljse za vsakodnevno nošenje težkega nahrbtnika in 1500+ metrske vzpone in spuste.
Tako sem nekaj dni hodila sama in se pri tem sama s sabo glasno pogovarjala po poti.
Že prvi solo dan so me nasekali obadi in po spustu v mesto me je Ana podučila, da ne morem hoditi s kratkimi hlačami. Dolge pohodniške sem pustila doma (ker je poletje?), zato sem v Luz Sain Savour kupila nove in jih zdaj skoz nosim. Moj problem z obadi pa se je izboljšal za 90%.
Dnevni menu v bistroju v Baregesu, malo izven pohodniškega konteksta, ampak je bil za naju vrhunec tega vročega dne.
Sledil je zame (doslej) najlepši del poti na planoto Néouvielle in istoimenski naravni rezervat, ki je znan po mnogih jezerih, njim lastni mikroklimi in raznolikosti ptic, ki tam živijo.
Spuščala sem se ob kolesarski etapi St Lary Soulan 😉 in se po meglenih travnikih spet vračala v dolino nazaj do Ane, v vas Vile Aure.
Ko to pišem, je od opisanih etap minil že teden dni (?). Ne vem koliko je zares minilo, vse se dogaja tako zgoščeno in intenzivno, da se mi zdi od Vile Aure že cela večnost. Takrat sva z Ano se imeli upanje, da počitek njeni nogi pomaga in da bova pot nadaljevali skupaj, a iz pohoda se zdaj žal javljam sama. Vse je vredi, Ana je še živa, samo počitek ni pomagal dovolj in GR10 je za neko krajše obdobje postal moj solo izziv.
Kmalu tudi o tem napišem se kaj več.
- tina piše. 