Eylie d’en Haut – … – Seix

Trasa: Eylie d’en Haut – Maison du Valier – Esbintz – Seix – Aulus les Bains

Med samostojno hojo po pirenejski transverzali sem pohodniške dneve načrtovala po sprotnem navdihu in predvsem glede na stopnjo vročinskega vala preko dneva. Jutra sem začenjala ob 4.30 in porabila natančno eno uro za pospravljanje bivaka, zajtrkovanje, navigacijo in odhod ob 5.30 (ko je v Pirenejih še tema). V samotnih dnevih sem pogrešala predvsem večerno klepetanje v kateremkoli od meni znanih ali vsaj malo znanih jezikov. Neznanje francoščine mi je omogočilo opazovanje in urjenje v sklepanju o trenutnem dogajanju za večerno mizo, sklepanje o debati glede posebnosti na poti, ki sem jo že prehodila ali me še čaka. To je bil pravi komunikacijski zalogaj za nadobudno specializantko klinične logopedije.

Pogled na Gite d’ Etape v vasici Eylie d’en Haut

Po Eylie D’en Haut me je čakala etapa v zelo vročem in sončnem dnevu. Ob poti so mi počitek polepšale borovnice, ki so v Pyrenees Arieges zaradi toplejšega podnebja že dozorele in privabljale medvede (v Pyrenees Centrales, od koder sem prihajala, pa še ne). Cilj dnevne etape je bil ob simpatični reki, kjer sem se utaborila, tuširala in se spogledovala s čredo krav.

Sledil je dan slabih markacij in moje slabe navigacije🙈. Iz Maison du Valier sem se hitro vzpenjala na prelaze, bila sem več kot uro pred planom, potem pa sem se pri spustu, namesto po uradno markirani poti, nevede spuščala po markirani varianti, ki pohodnika popelje v čisto novo dolino. Za prihod do vasice Esbintz, kjer sem se namenjala prenočiti tisti večer, sem morala narediti nekaj dodatnih višinskih metrov vzpona, ki bi mi bili ob nekoliko hladnejšem vremenu (ali uri) v pravi užitek. Tako pa sem na Col de la Core plezala ob vroči opoldanski uri in si na vrhu sedla, pod edinim dežnikom ob cesti (sedlo je kakopak tudi kolesarski vzpon), privoščila sladoled.

Iskanju markacij pa tudi pri spustu v dolino ni bilo konca, saj je pohodniški vodnik opozarjal, da je markiranje nedosledno tudi v nadaljevanju – in res je bilo. V gite d’etape v vasi Esbintz sem prispela okoli tretje ure popoldne. Pot je vodila po visoki travi mimo pašnikov. Napadale so me ose, komarji in obadi. Tisti dan mi je bilo v tolažbo le večerno srečanje s preostalimi pohodniki. Izkazalo se je, da so tudi drugi trpeli podobne muke in težave kot jaz, iskali so pot kot tudi načine kako se obraniti mrčesa. Vse popoldne smo se skupaj skrivali v senci Gite-ja = pohodniško zatočišče, hiša, nastanitev. Gite pohodnikom na poti omogoča spanje na skupnih ležiščih, bivakiranje s šotorom, uporabo kopalnice ali umivalnika ter skupno večerjo (opcijsko) ob 19. ali 19.30 uri zvečer.

Notranjost preproste pohodniške namestitve Gite d Etape v vasi Esbintz

Ta dan izgubljanja in najdenja poti ter boja z muhami je bil zame res pravi psihični zalogaj. Najraje bi šla direktno domov. Ampak do prihoda Nike in Nejca me je ločilo le še dva dni in odlocila sem se, da si pred njunim prihodom, namesto obadov, privoščim kratek počitek. Naslednje jutro sem počasi pospravila šotor in krenila stran od markirane poti v malo mestece Seix. Tam sem v avtomatski pralnici oprala perilo, sedela za cerkvenim zidom, jedla crossaints in opazovala mimoidoče (pohodnike, kolesarje in domačine), naslednji dan pa se z avtobusom preselila v Aulus les Bains.

Mestece Seix
Rest day

Ko sem naslednje dopoldne z avtobusom prispela v Aulus les Bains, sem v edini trgovini v vasi takoj srečala Thomasa in Solomona, britanska študenta, pohodnika GR10, s katerima smo se najbolje ujeli in na poti vedno srečali v najbolj čudnih urah. Jaz sem imela dan za počitek, onadva pa še nista začela hoditi zaradi prevročega vremena. Tako smo cel dan ležali na klopci v parku, spali in kartali. Jaz sem ob šestih zvečer presodila, da je čas da grem v kamp postaviti šotor in spati. Ne vem kdaj sta fanta krenila svojo pot tisti dan in do kam sta hodila v večernih urah. Naslednje jutro je naša klop samevala, torej sta po mojem večernem odhodu naredila premik po poti naprej. S Thomasom in Solomonom se po tem celodnevnem druženju v Aulus les Bains na poti nismo več srečali. Verjamem pa, da sta konec poti in morje uzrla nekaj dni pred menoj, saj je bil njun večerni tempo vedno nepopustljiv.


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s